Iz Stran po stranpoteh na stranski Suhi vrh, #49/100

Ko z avtoceste na Razdrtem ali v Postojni zavijemo na regionalno cesto in pozneje na eno od stranskih cest, ki vodijo proti severu, se skozi Velika Brda ali Malo Ubeljsko po še bolj stranski cestici pripeljemo v najvišje ležečo in eno najstarejših vasi na Postojnskem – Strane. Naše izhodišče za vzpon na najvišji vrh Nanosa leži nekoliko stran od drugih naselij, tik pod vznožjem planote. 

Teolog Rafko Valenčič je poleg te domače razlage nastanka imena kraja podal domnevo, da bi se etimološki izvor lahko skrival v rimskem Stridonu (lat. Stridonae), rojstnem kraju svetega Hieronima, vendar pa arheologi natančne lokacije tega kraja, ki naj bi se nahajal v trikotniku Reka–Trst–Postojna, doslej še niso uspeli pojasniti. 

Se sprašujete, kaj ima Hieronim, rimski duhovnik iz 4. stoletja, avtor Vulgate, latinskega prevoda Biblije, opraviti s Stranami? Začnimo s tisama (lat. Taxus baccata), ki rasteta pred cerkvijo sv. Križa v središču vasi in sva ju spoznala že pred leti, ko sva skupaj z Jagi pešačila po Jakobovi poti iz Ljubljane do Trsta. Čeprav sta v marsičem edinstveni, sva zanju izvedela šele takrat. Starejša, pravzaprav gre za drevo moškega spola, torej tisovec, se ponaša s prsnim obsegom več kot 420 cm in velja za najdebelejšo tiso v državi, po ljudskem izročilu pa tudi najstarejšo; posajena naj bi bila že leta 350. Stroka nima jasnega odgovora o njeni starosti, uvršča pa jo na drugo mesto med najstarejšimi tisami pri nas. Njena mlajša soseda s pol manjšim obsegom je edinstvena v tem, da je »naša« edina dvospolna tisa. 

Naravna znamenitost: tisovec

Starejša, »Hieronimova tisa« oziroma tisovec, ki raste neposredno nad vodnim izvirom, je bila že leta 1951 zavarovana kot naravna znamenitost. O njej se je pisalo še veliko prej. Prvi strokovni opis je že leta 1862 podal Karel Deschmann, ki jo je razglasil za najstarejše drevo na Kranjskem. Gre za prvi strokovni opis posameznega drevesa v Sloveniji sploh, danes pa je tisa v Stranah edina pri nas, ki ji je bila posvečena celotna knjiga avtorice Špele Koblar Habič: Tisa v Stranah pod Nanosom: legende, skrivnosti, odkritja. 

S primerjavo s prerezom druge tise ji je Deschmann izračunal starost 958 let, slabih 50 let pozneje pa je Putick na podlagi prerezov tis, ki rastejo v bližini, njeno starost ocenil celo med 1250 in 1340 let. Natanko sto let po prvem opisu je Hribar ugotovil, da so ti izračuni napačni in tisa verjetno ni starejša od 500 let, njena mlajša soseda pa po ustnem izročilu šteje 300 let. Mimogrede: tisa velja za rastlino, ki v Evropi doseže najvišjo starost. Najstarejše tise na svetu so stare približno 2000 let in rastejo na Škotskem.

Izviri in drevesa

Tudi »samo« pol tisočletja je več kot dovolj, da se je okrog znamenite tise v Stranah spletlo več zgodb. Ena od teh vodi do Hieronima … In ne nazadnje je temu svetniku posvečena tudi znana romarska cerkev na Nanosu, ki ste jo na izredno fotogenični lokaciji težko spregledali, če ste se nanj povzpeli po položni poti z Razdrtega ali iz Podnanosa. 

Da se vrnem k Hieronimovi tisi. Izviri in drevesa, ki se pojavljajo skupaj, so že od nekdaj veljali za svete kraje in so bili pri naših prednikih večkrat predmet čaščenja in malikovanja. Po eni od legend naj bi pod znamenitim tisovcem v Stranah pridigal sv. Hieronim, ki je v 4. stoletju deloval v Ogleju, Trstu in okolici. Čeprav je to zelo malo verjetno, pa obstaja možnost, da je na istem mestu že prej raslo kako drugo drevo. Po drugi različici lokalne legende naj bi pod stransko tiso pridigala sv. Ciril in Metod, ko sta v 9. stoletju potovala v Rim – in izročilo pravi, da je nad vasjo res vodila stara rimska cesta. 

V obdobju, ko so bili ti kraji še pod habsburško oblastjo, so želeli tiso izkopati in jo kljub uporu vaščanov, ki so se pod Hieronimovo tiso radi zbirali in prepevali, prepeljati na Dunaj. Drevo je rešilo spoznanje, da je eden od železniških predorov na poti preozek. Pozneje je bilo njeno življenje še večkrat ogroženo: leta 1920 je vas zajel požar, med drugo svetovno vojno jo je zadela nemška granata, pa tudi vaški otroci so v razpoki v njenem deblu kurili letake, odvržene z zavezniških letal. A tisovec ohranja trdoživost in pozdravlja mimoidoče pohodnike, tiste na Jakobovi poti in tiste, ki se iz Stran podajo na Nanos. 

Hišna gora

Če sta planinski poti z Razdrtega do Vojkove koče na Nanosu sploh ob koncih tedna množično obiskani, saj je Nanos »hišna gora« za Postojnčane, Kraševce in Vipavce, pa je vzpon iz Stran na najvišji vrh te kraške planote, Suhi vrh (1313 m), popolnoma drugačen. Preko strmega vzhodnega pobočja vodi na planoto udobna, označena, a manj znana in samotna pot skozi gozd, ki jo je naša odprava spoznala šele po številnih obiskih Nanosa z južne in zahodne smeri. Bila je ljubezen na prvi vzpon.

Na nadmorski višini slabih 1000 metrov nas le minuto ali dve s poti preseneti cerkvica sv. Brica oz. Brikcija, ki se prvič omenja v 16. stoletju. Le zakaj prav tukaj, sredi gozda, pod Votlo steno, približno tri četrt ure hoje iz vasi? Pogled skozi okence v notranjost mi v kombinaciji z vsevednim stričkom ponudi odgovor. 

Strane je pred več stoletji zasul kamniti plaz z Nanosa, zato ni naključje, da so se nekdanji prebivalci želeli zaščititi pred plazovi in drugimi naravnimi nesrečami z gradnjo cerkve, posvečene zavetniku pred tovrstnimi nevarnostmi, sv. Bricu. Sledi podora kamenja so še vedno vidne na pobočju, poskusne meritve pa so pokazale, da so pod nasutjem ostanki nekdanjega naselja. Prvotna cerkev je bila večja, a se je zaradi skalnega podora (1890) in poznejšega slabega vzdrževanja porušila. Sedanjo cerkvico so zgradili tik pred drugo svetovno vojno in je tako služila tudi kot zavetje partizanom. Domačini pa so glede na meglice v višini cerkvice napovedovali vreme oziroma dež: »Od Brica meglica, gvišna rosica.«

Razpotje

Najlepši del poti, relativno dolgo prečenje skalnih ostenij po široki mulatjeri, od koder se odpirajo razgledi na Votlo steno in Postojnsko kotlino, nas naposled pripelje do razpotja, kjer bi lahko nadaljevali proti Vojkovi koči pod Plešo (1240 m), a se odpravimo v nasprotno smer, proti Suhemu vrhu. Najprej po stezi, nato za kratek čas po gozdni cesti mimo lovske koče, dokler nas kažipot za »strmo pot« ne napoti desno. Pa ne navzgor, ampak najprej navzdol v kotanjo. 

Kot bi šli po zalet za sicer kratko, a kar pošteno strmino, ki nas še prej kot na vrh pripelje do bivaka oziroma približno 50 metrov dolgega rova, izklesanega v živo skalo, ki se konča z dvema strelnima linama, zato ni treba dvakrat ugibati, čemu je bil namenjen. Ta vojaški objekt je pripadal zaledni črti t. i. Alpskega zidu, italijanskega obrambnega sistema, zgrajenega v 30. letih 20. stoletja ob rapalski meji z Jugoslavijo, ki je na linijo vojaških utrdb zahodnih sosedov odgovorila z Rupnikovo linijo.

Medtem ko se potikam po rovu, Fly in Jagi že dohitita Tomaža na vrhu, kjer je protokol, vsaj kar se štirinožcev tiče, jasen in utečen. Voda za žejo, poslastica za nagrado, zaplata mehke trave za krajši počitek ali celo kratko kitico spanca. Midva medtem »preganjava« meglice, ki zastirajo prostrane razglede proti Julijcem, Kamniškim Alpam in Karavankam. Bolj ali manj prosojne bele zavese se občasno vendarle umaknejo in dovolijo, da pokukava še kaj dlje kot do spodaj ležeče Postojnske kotline in vrhov, ki jo obdajajo. 

Sestopimo po nekoliko daljši, meni vedno ljubši krožni poti, ki jo ne ravno načrtno podaljšamo še z ovinkom okrog Boljunovega vrha. Do Vojkove koče bi potrebovali še približno tri četrt ure, a se brez obotavljanja vrnemo po znani, nekaj ur pozneje še vedno neobljudeni poti v dolino. Pogled na osvojeni vrh ujame meglico pri Bricu, ki že napoveduje osvežilno popoldansko poletno ploho.

Članek je bil objavljen v reviji Gea

Gea spodbuja dejaven življenjski slog in vseživljenjsko radovednost ter navdušuje z aktualnimi raznolikimi temami o dogajanju okrog nas.

Več o reviji Gea >